Kulturni spomeniki

Cerkvica stoji v bližini akumulacijskega jezera Radehova in je edina podružnična cerkvica Lenarške župnije. Domačini jo imenujejo Stritarjeva kapela. Kraj Radehova je znan iz dobe reformacije, ko se je tu razširila sekta skakačev in bičarjev, ki so na tem mestu leta 1599 postavili leseno kapelo, posvečeno Božjemu grobu. Leto kasneje so jo katoličani razstrelili in zgradili kapelico s triosminskim prezbiterijem in zvonikom iz 17. stoletja. Kasneje v 19. stoletju pa ji je bila prizidana večja novogotska ladja. Strehi ladje in prezbiterija sta dvokapnici. Kapela je bila nekdaj protestantska

Vaščani vsako leto organizirajo žegnanje 15. avgusta na Veliki šmaren in takrat se zbere veliko romarjev od blizu in daleč.

Grad Hrastovec, ki  stoji na griču nad dolino reke Pesnice, je eden najmogočnejših gradov na slovenskem Štajerskem.  Ime Hrastovec – Gvtenhage  se  prvič pojavi leta 1265 v zvezi z deželnoknežjim urbarjem, vendar upravičeno domnevamo, da je ime povezano z naseljem ali manjšim dvorom. Vsekakor je dokazano, da je hrastovški dvor obstajal že leta 1294.  Že pogled na mogočen grad nam pove, da so bili njegovi lastniki pomembni plemiči, med katerimi zagotovo izstopa državnik, diplomat in intelektualec Žiga Herberstein (1486-1566), ki je večkrat obiskal grad Hrastovec. Herbersteini so posest in grad močno povečali in ostali njeni lastniki do leta 1802, ko sta jo odkupila brata Pauer. Leta 1909 so Herbersteini ponovno odkupili grad in ostali lastniki do  druge svetovne vojne. Leta 1948 je bil v gradu ustanovljen Zavod za duševno in živčno bolne Hrastovec – Trate, ki še vedno deluje v okviru grajskega kompleksa. Del grajskega kompleksa je tudi sistem ribnikov. 

Grad je ovit v tančico tragične ljubezni  Agate iz Štraleka in grofa Friderika Herbersteina. Njuno zgodbo pripoveduje turistični produkt  Pobeg v zgodovino čarovništva.

Cerkev se prvič omenja leta 1196 in jo je nekoč obdajalo taborsko obzidje. Stoji na vzpetini nad trgom, na najvišji točki v Lenartu in daje kraju poseben pečat. V obdobju turških napadov je imela cerkev obrambno funkcijo. Zaradi svoje kvalitetne arhitekture in kamnoseških detajlov predstavlja najlepši primer "slovenjegoriške gotike". Je enotna poznogotska stavba, ki je v osnovi romanska, iz obdobja med leti 1516 in 1518. Leta 1531 so vdelali pevsko pevsko emporo, v sredini stoletja pa še prizidali zvonik z obrambnim pomolom in strelnico. Na zvonu je izpisana letnica 1573. Dve baročni kapeli na zahodni strani sta iz prve polovice 18. stoletja, zakristijo pa datiramo v sredo 18. stoletja. Župnišče je enonadstropna stavba, ki jo pokriva dvokapnica. Fasada je členjena z vertikalnimi in horizontalnimi lizenami in maltastimi šivanimi robovi. Današnjo podobo je dobila leta 1862, domnevno pa je iz 16. stoletja.

 Farni zavetnik cerkve je Sv. Lenart, zavetnik živine in konj. Največ obiskovalcev cerkve se zbere na Lenaršem žegnanju v začetku novembra.

Več informacij: www.zupnija-lenart.si

 

 

V  Zavrhu, nasproti Maistrovega razglednega stolpa, se nahaja podeželska vila, zgrajena leta 1923 in  poimenovana po nekdanjemu lastniku Franu Štupici (Stupici). K hiši je bil v letih 1947/48 prizidan kulturni dom. Vila je pomembna zaradi tega, ker jo je obiskoval Rudolf Maister – Vojanov (1874 – 1934),  general, borec za severno  slovensko mejo, pesnik, bibliofil in domoljub.

Muzejska postavitev »Maister po Maistru. Hiša spominjanja na Zavrhu« v Štupičevi vili

Hiša spominjanja v prenovljeni na Zavrhu v prenovljeni Štupičevi vili je prostor, kje se srečujeta nekoč in danes, kjer se spoznava lokalno in regionalno zgodovino, kjer se ohranja spomin on hkrati snuje prihodnost.  Naj nam vsem služi kot prostor za raziskovanja, individualna razmišljanja, razpravljanja, srečevanja in morebiti tudi nova spoznanja.

Življenjska pot generala Maistra je povezana tudi z Zavrhom, ki ga je general v času po svoji upokojitvi rad obiskoval. V Štupičevi vili, kjer je na Zavrhu prebival, smo v jubilejnem letu 2018 uredili stalno muzejsko postavitev in jo poimenovali »Maister po Maistru«. Gre za predstavitev življenja in delovanja Rudolfa Maistra, njegovih sodobnikov in podpornikov ter prikaz širših družbeno-političnih razmer v 19. in začetku 20. stoletja, ki so odločilno vplivale oziroma privedle do strateških odločitev Maistra in Slovencev v letu 1918/19.


Zavrh je edini kraj v Sloveniji, kjer se je negoval spomin na prvega slovenskega generala skozi celotno obdobje po drugi svetovni vojni, torej tudi v časih, ko tovrstno javno spominjanje ni bilo popularno, kaj šele zaželeno. Prav zato smo se v pričujoči postavitvi spomnili na številne zaslužne domačine in lokalna društva, ki so oziroma še zmeraj negujejo spomin na Maistra.

Muzejska  postavitev «Maister po Maistru« je sodobno zasnovana. V obliki časovnice je prikazano zgodovinsko dogajanje v Evropi, Habsburški monarhiji in v slovenskih deželah v obdobju 1811 do 1991. Bistveni del razstave je posvečen generalu Maistru Vojanovu in bojem za severno mejo. Sprehodite se lahko po življenjski poti generala Maistra in spoznamo njegovo mladost, družino, njegovo vojaško poklicno pot. Spoznamo Maistra kot umetnika, ljubitelja knjig in pesnika. Posebno poglavje je namenjeno njegovim soborcem, sodelavcem in bivanju v Zavrhu. Posebna zanimivost so mizice, ki se odprejo kot knjige in ponujajo fotografije in informacije o zgodovinskih obdobjih, dogodkih in  osebnostih. Na ogled so trije video posnetki, ki prikazujejo Maistrov govor v vojašnici 23. novembra 2018, ob prevzemu oblasti v Mariboru, prizor mobilizacije borcev in Maistrov pogovor z završko Katrco.

Znamenje stoji v naselju Lormanje nad jezerom Komarnik, v gozdu Črni les. Bilo je postavljeno v spomin na  Agato s Štraleka (danes Zg. Voličina), ženo Friderika Herbersteina iz gradu Hrastovec.

Prelepa klasicistična stavba iz leta 1895 stoji v centru mesta. Ponazarja temelj osnovnega šolstva v Lenartu, kjer je bila prva redna šola s stalnim učiteljem ustanovljena 1759 leta. V njej še vedno poteka pouk prvih razredov osnovne šole. Zraven šole se nahaja obnovljena hiša, v kateri je živel in ustvarjal pisatelj Ožbalt Ilaunig.

Župnijska cerkev sv. Ruperta stoji v vaškem jedru Spodnje Voličine. Po legendi na kraju sedanje cerkve stala kapela iz 11. stoletja, imenovana "Marija v trnju" ("Maria Dorn", "zur hl. Maria in spinis"). Leta 1352 je prvič omenjena kot podružnična cerkev sv. Ruperta, župnije Sv. Jurija na Ptuju. Leta 1443 po je že omenjena kot samostojna župnija. Sedanja stavba je iz leta 1538. Enoladijsko cerkev, ki jo pokriva strma dvokapnica, sestavljajo gotska ladja, prostoren gotski prezbiterij z visokim masivnim zvonikom na severu in zakristijo na jugu ter stranski baročni kapeli. Notranjost cerkve krasijo dela mariborskega kiparja Jožefa Holzingerja, pred cerkvijo pa stoji spomenik Antonu Murku, zagovorniku enotnega slovenskega jezika v prvi polovici 19 stoletja.

Farni zavetnik sv. Rupert še je vedno priljubljen med preprostimi ljudmi. Velja za zavetnika rudarjev v solnih rudnikih, priporočajo se mu kot zavetniku zoper šen in otroške krče. Farno žegnanje je tretjo nedeljo v mesecu septembru.

Nadstropno župnišče ima na vhodni fasadi (proti cerkvi) dvoramno baročno stopnišče. V 18. stoletju povečano in povišano župnišče je v osnovi iz obdobja gotike.

Več informacij: http://zupnija-rupert-slo-gorice.rkc.si/index.php/content/display/10/Cerkev%20sv.%20Ruperta/20

Med letoma 1626 in 1910 je v Lenartu deloval Špital, ki ga je leta 1625 ustanovil trški sodnik Maks Bernhardt za obubožane in bolehne tržane ter druge revne ljudi. Leta 1661 je grof Erazem Herberstein sirotišnico povečal in obnovil ter nad njo prevzel patronat. Patronat nad špitalom je imel vsakokratni lastnik hrastovške graščine. Špital je deloval do leta 1910, ko je rodbina Herberstein izročila upravo špitala lenarški občini. Okna hiše krasijo baročne mreže, v sredini hiše je kamnit portal, v katerem je na les naslikan grb grofa Herbersteina.